Dan 4: Dva pohoda, en kup novih doživetij
Četrti dan tabora je bil eden najbolj razgibanih do zdaj. Po nekoliko daljšem spancu smo dan začeli z jutranjo jogo in telovadbo, nato pa se okrepčali z zajtrkom. Dopoldne je minilo nekoliko bolj umirjeno, saj smo si uredili planinske dnevnike in napisali prve prispevke, ki jih bomo z veseljem delili tudi z vami.
Za malico nas je prijetno osvežila lubenica, nekaj pogumnejših pa je izkoristilo priložnost in se ohladilo v reki ob taboru. Medtem so starejši planinci prejeli navodila za dvodnevni pohod in pripravili vse potrebno za nočitev v gorah. Še pred kosilom so bili nahrbtniki pripravljeni, po kosilu pa smo se razdelili v dve skupini.
Starejši planinci – Kocbekova koča in Lučki Dedec
Starejša skupina se je z avtobusom odpeljala do izhodišča pri Podvežaku, od koder so se z odločnim tempom podali proti Kocbekovi koči na Korošici, kjer so imeli načrtovano prenočevanje.
Pot jih je vodila skozi čudovito gorsko pokrajino, ob lepih razgledih na okoliške vrhove. Ob prihodu na kočo jih je prijazno sprejel oskrbnik Filip, pri katerem so odložili nahrbtnike, nato pa se odpravili še na Lučkega Dedca.
Na poti nazaj so nabrali suhe veje, saj so želeli večer zaključiti ob ognju. Po vrnitvi na kočo jih je čakal topel ričet, ki ga je pripravil oskrbnik Filip. Dan pa so zaključili na res posebnem mestu – ob tabornem ognju na kar 1.808 metrih nadmorske višine, sredi gora in pod večernim nebom.
Mlajši planinci – Velika planina
Ko se je avtobus vrnil v tabor, so se na svoj pohod odpravili še mlajši planinci. Njihovo izhodišče je bila Rakova Raven, od tam pa so se povzpeli na Veliko planino.
Na vrhu so si privoščili malico, občudovali razglede in uživali v prijetnem gorskem vzdušju. Med razgledi so lahko v daljavi opazovali tudi območje Kocbekove koče, kjer so tisti dan prenočevali starejši planinci.
Po sestopu so se vrnili v tabor, kjer jih je najprej premamil potok, ki je bil odlična osvežitev po pohodu. Po večerji pa je sledil še filmski večer, kjer so si skupaj ogledali film Super Mario.
Ker na Kocbekovi koči ni bilo internetne povezave, objavo objavljamo z enodnevnim zamikom. To pa pomeni le eno – naši planinci so bili zares tam, kjer je najlepše: v gorah, brez signala in polni novih doživetij.
